Ena od udeleženk duhovnih vaj v Vipavskem Križu je zapisala:
Z duhovnim spremljevalcem sva pregledala in predelala stavek za stavkom, poglavje za poglavjem in meni so se počasi začele odpirati oči, kako je treba brati Sveto pismo. Biti moraš predvsem ponižnega duha, se zavedati, da je to božja beseda, za razumevanje pa iskreno poklicati na pomoč svetega Duha. Izkušnja je bila čudovita, enkratna. Sledil je trden sklep, da bom odslej redno brala Sveto pismo, vsaj občasno, kadar bo utegnil, pa mi bo pri tem pomagal spremljevalec.
Vrhunec duhovnih vaj pa je bila zadnji večer adoracija pred Najsvetejšim. Česa takega še nisem doživela. Na oltarju je bi Jezus, pred oltarjem na tleh pa kadilnica z žarečim ogljem. Vsak je dobil v roke nekaj kadila in posamično smo ga kleče polagali na oglje. Med tem obredom me je prevzel močan občutek kot da sem jaz sama to kadilo, ki se sicer izničim v ognju, pri tem pa se kot dim in vonj dvigam proti Jezusu, ga objemam, poljubljam in častim. Občutek je bil nepopisen, ganljiv in zelo mističen.
